 BRANE MOZETIČ
štiri pesmi
ti si droben dež,
ki po licu mi prši
nosiš vlago, delaš kožo mehko
in življenje vse
preveč se ustavlja
izgubilo je
prihodnost in ostrino
bolečin ni več
čutiti, ne strahu
ne groze, kadar kdo
se vrže v reko
kadar z oken
streljajo na žive cilje
in telesa se vrstijo
med nogami
drsiš po koži,
rahlo slan, topel
kot v poletju,
topotaš, ponavljaš
isto melodijo, kar
naprej
spral boš z mene vso
navlako
zlizal me
boš do kosti, z zemljo
me boš zlil, kakor
ti bom dež le...
_____________________
sanjal sem, da
si umrl
da bila je prazna
soba, srajca
obešalnik
in krog mene vedno
več prostora, več
tišine
stal sem
pri odprtem oknu, gledal
ven, v temô, cele
ure, čakal
da morda pokličeš,
strah me je bilo
zaspati,
strah spustiti veke
štel sem
prste, gumbe, štel korake
buljil v noč, v
drgetu šepetal sem
in preganjal vse
podobe s tabo
sanjal sem, da sanje
so umrle
da polziva v globino,
sama
prazna, in da tebe
več ne bo.
_____________________
vidim ga ob
zidu
ko zgubljeno opazuje
čaka, kot da se le
čudi
in potem
se prične pogovarjat
vse bolj dolgovezno,
da traja
da se vprašujem, ali
sploh kam pelje
počasi in vztrajno
me vse
manj mika in kar
nadaljuje
skušam ga
spraviti k sebi
okleva, kot da ne ve
za izgovor
končno le sprejme,
menda
je vlak odpeljal, ali
da pogleda knjige
in zopet
poslušam nešteto stvari
gledam na uro, si
želim
v posteljo z njim,
ali da bi
ga sploh ne bilo -
še ko leže, kot da
ne ve
miren je
in jaz, ki sem tako
želel
topline kože, kot da
ne vem,
čakam spanec
se ne ganem.
_____________________
včeraj so v
posebno sobo namestili postelj
mi pobrali oblačila
in z menoj zaprli golo žensko
tople sem
ob boku čutil njene dihe
in v
rahlem siju nešteto zelenih oči
prežečih na
kretnje, na misli, na sanje
drugič so
privedli brhkega mladeniča
svetleče
kože, čvrstih udov in čakali
ah, znoj,
ta strah, kriki v meni in v
ozadju
elektronske žice, stol in čajnik-
k toplemu
jelenu sem se slednjič stisnil
ni več dihal, le še
kri mu je iz ven curljala
kdaj še trznila je
kaka kita, vonj po gozdu
je ostajal, vlažna
zemlja na kopitih
lepil sem
se nanj in čakal, čakal
vso dolgo noč
bolščale v naju so oči iz linic.
|
crítiques breus (en angl?s sobre llibres de
publicació recent)